Erik je bil navaden fantič, ki je živel v majhni vasi, kjer so se dnevi zdeli dolgi in polni običajnih dogodivščin. Njegova največje veselje so bili dinozavri. Njegovo sobo so krasili plakati teh mogočnih bitij, na policah so stali modeli dinozavrov, knjižni kotiček je bil poln raznovrstnih knjig in revij o njih. Ko je prišel njegov rojstni dan, si ni želel ničesar drugega kot nekaj, kar bi bilo povezano z njegovimi najljubšimi bitji. Med tem ko se je potikal okoli je na robu travnika za hišo našel nekaj nenavadnega – majhno, sijoče jajce, ki je bilo tako skrivnostno, da je takoj pritegnilo njegovo pozornost. Erik je brez oklevanja prijel jajce in ga odnesel v svojo sobo, kjer ga je postavil na najbolj varno mesto – poleg svoje postelje.
Erik je bil prepričan, da je našel nekaj čarobnega. Vsak večer je skrbno pazil na jajce, občudoval njegovo nežno svetlikanje in se spraševal, kaj bi lahko bilo notri. Neke noči, ko so bile zvezde svetle in luna visoko na nebu, je jajce začelo rahlo pokati. Erik se je prebudil in s presenečenjem opazoval, kako se jajce počasi odpira. Iz jajca je z velikimi očmi pokukalo drobno bitje – dinozaver! Njegova koža je bila svetlozelena, oči pa so svetile v temi, kot da so ujele delček zvezd na nebu.
“Pozdravljen!” je rekel dinozaver s prijateljskim glasom. “Sem Labri. Hvala, ker si me našel.”
Erik je bil najprej nekoliko osupel, a hitro se je nasmehnil in odgovoril: “Sem Erik. Vesel sem, da sem te našel. Ali si res pravi dinozaver?”
“Seveda!” je odgovoril Labri in zamahnil z repkom. “In veš kaj? Rad bi postal tvoj najboljši prijatelj.”
Erik in Labri sta postala neločljiva prijatelja. Skupaj sta raziskovala Erikov svet, se igrala in sanjala o velikih pustolovščinah. A Labriju to ni bilo dovolj. Nekega dne je predlagal nekaj izjemnega: “Erik, kaj če bi zgradila raketo? Tako bi lahko obiskovala zvezde in raziskovala svetove, ki so skriti daleč stran od tega kraja.”
Erikove oči so zasijale. Ideja o raketi je bila vedno del njegovih sanj, toda zdaj, s pomočjo Labrija, se je ta zdela uresničljiva. S pomočjo svojega očeta, ki je bil izkušen astronavt, sta Erik in Labri začela načrtovati in graditi raketo. Delala sta dneve in noči, sestavljala dele, risala načrte, in ko je bila raketa končno nared, sta pred njo stala z velikim ponosom.
“Pripravljena je,” je rekel Erik in z roko pokazal na raketo, ki je sijala pod svetlobo zvezd. “Kam pa greva najprej?”
Labri je pogledal proti nebu, kjer so zvezde mežikale in vabile k raziskovanju. “Erik,” je rekel z nasmehom, “kaj praviš, da poletiva na eno izmed teh zvezd? Morda je tam skrito več, kot si lahko predstavljava.”
Erik je bil navdušen. Oba sta se povzpela v raketo in se pripela. Erik je prijel krmilo, Labri pa je sedel poleg njega, z očmi uprtimi v nebo. “Začnimo naše zvezdno popotovanje,” je rekel Erik, ko je pritisnil gumb za vzlet.
Raketa je zagrmela, in v trenutku sta bila visoko nad Zemljo, obkrožena s svetlečimi zvezdami in brezmejnim vesoljem.
Tako se je začela njuna pustolovščina po čarobnih zvezdah. Zvezde so se vrstile pred njunimi očmi, vsaka zvezda pa je nosila svojo skrivnost. Vsaka zvezda je bila nov svet, kjer sta Erik in Labri našla nove prijatelje, nove izzive in čudovite izdelke, ki sta jih prinesla nazaj na Zemljo, da bi jih lahko delila z drugimi otroki.